Za boljši stik s sabo se temelji gradijo že v otroštvu

Veliko stvari, ki se jih pogosto kot odrasli učimo šele na terapiji, delavnicah ali skozi lastne življenjske izkušnje, se sliši presenetljivo preprosto. Prepoznati, kaj čutimo. Se ustaviti. Umiriti telo. Postaviti mejo. Povedati, kaj potrebujemo. Sprejeti, da neprijetnega občutka ni treba takoj odpraviti. Biti do sebe nekoliko bolj prijazen. 

​

Kaj pa, če bi nekatere od teh veščin začeli spoznavati že veliko prej? Ne skozi razlage in »lekcije o čustvih«, temveč tako, kot nam je pravzaprav najbolj naravno – skozi igro, odnos, pogovor in drobne trenutke vsakdana.

 

O tem sem se pogovarjala s psihologinjo in biopsihologinjo, Evo Pavlin iz Evia psihološkega svetovanja, ki se usposablja za psihoterapevtko pod supervizijo. Eva sicer dela predvsem z odraslo populacijo, vendar jo zanimajo tudi metode, orodja in tehnike, ki jih lahko na preprost in igriv način približamo že najmlajšim in jim s tem morda pomagamo zgraditi veščine, ki jih bodo s pridom uporabljali vse življenje.

​

​

Eva, pri svojem delu se srečuješ predvsem z odraslimi. Katere veščine ali orodja opažaš, da se jih moramo mnogi kot odrasli šele naučiti, pa bi nam zelo koristilo, če bi jih spoznavali že v otroštvu?

​

Pri odraslih zelo pogosto opažam, da določenih notranjih veščin preprosto nikoli niso imeli priložnosti zares razviti.

V psihološkem svetovanju za odrasle najpogosteje delamo na tistem, kar je bilo v otroštvu spregledano: stik z lastnim telesom, postavljanje zdravih meja, poimenovanje čustev, regulacija in toleranca do težjih čustev ter sočutje do sebe. Pogosto se borijo tudi z občutkom krivde, ko morajo reči ne. Čustva, s katerimi težje shajajo, na primer jezo, žalost, strah, osamljenost, doživljajo kot grožnjo, ki jo je treba takoj potlačiti ali preusmeriti. Če bi se že kot otroci naučili, da so vsa čustva sprejemljiva ter da ima vsak pravico do svojih meja, bi se kot odrasli znatno manj spopadali z izgorelostjo, s tesnobo in kronično ustrežljivostjo.

Ne mislim, da lahko otroštvo pripravimo tako popolno, da nam kasneje ne bo treba ničesar predelovati ali se učiti na novo. Življenje je veliko bolj zapleteno od tega. Lahko pa otroku že zgodaj damo besedišče, izkušnje in občutek, da so njegovi notranji odzivi nekaj, kar lahko opazuje, raziskuje in se z njimi nauči ravnati.

 

​

Ko govorimo o majhnih otrocih, seveda ne govorimo o psihoterapiji. Kaj pa lahko iz psiholoških ali psihoterapevtskih znanj vendarle prevedemo v nekaj zelo preprostega in otroku razumljivega? Ali lahko podaš nekaj konkretnih primerov tehnik, ki jih lahko otrok spoznava skozi igro?

​

Ogromno stvari lahko prevedemo v jezik otroka. Ključ je predvsem v tem, da otroku ne razlagamo psihološke teorije, ampak jo prevedemo v igro, zgodbe, gibanje in konkretne izkušnje.

Otrok se lahko na primer skozi igro uči prepoznavati telesne signale. Lahko ga vprašamo: “Če bi bila tvoja jeza žival, katera bi bila?” ali “Kje v telesu živi tvoj strah?” Morda ugotovi, da jeza živi v stisnjenih pesteh, strah v trebuhu, žalost pa kot kepa v grlu.

Zelo uporabne so tudi igre z lestvicami. Otrok lahko na primer pokaže od ena do pet, kako velik je trenutno njegov strah ali jeza. Tako se začne učiti, da čustva niso samo “ali so ali pa niso”, ampak imajo različne stopnje in se spreminjajo.

Druga lepa vaja je, da skupaj ustvarimo zemljevid umirjanja. Otroka spodbujamo, da govori na vprašanja kot so: “Kaj tvojemu telesu pomaga, ko si razburjen? Objem? Skakanje? Risanje? Biti za nekaj minut sam? Glasba? Globok izdih?” Pomembno je, da otrok ne dobi enega univerzalnega recepta za pomiritev, ampak postopoma raziskuje, kaj pomaga njemu.

In vse to lahko poteka skozi igro. Pravzaprav se mi zdi to bistveno: ne da iz igre naredimo terapijo ali učno uro, ampak da prepoznamo, koliko učenja se že tako ali tako dogaja skozi odnos in skupne trenutke.

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

​

 

 

 

 

​

​

 

O čustvih pogosto govorimo, kot da se dogajajo samo »v glavi«, v resnici pa jih zelo močno občutimo tudi v telesu. Kaj se pravzaprav dogaja z nami, ko nas preplavijo jeza, strah ali tesnoba?

​

Skozi čas se je izoblikovala predstava o dualnosti - o umu in telesu kot dveh ločenih entitetah. Verjamem, da sta eno, in da se čustva res ne dogajajo samo “v glavi”. 

Ko zaznamo nekaj, kar naši možgani ocenijo kot pomembno, nevarno, frustrirajoče ali ogrožajoče, se na to odzove celo telo.

Pri strahu ali tesnobi se lahko na primer pospeši srčni utrip, dihanje postane hitrejše in bolj plitko, mišice se napnejo, pozornost pa se usmeri v iskanje morebitne nevarnosti. Telo se pripravlja na odziv. Pri jezi lahko začutimo napetost v čeljusti, vročino, stisnjene pesti in veliko energije, kot da bi morali nekaj narediti takoj.

Vse to so zelo uporabni sistemi preživetja. Težava nastane predvsem takrat, ko je odziv premočan za situacijo, traja predolgo ali pa ga ne znamo prepoznati in uravnavati. Zato se mi zdi dragoceno, da se otrok že zgodaj nauči povezovati notranje doživljanje s telesom. Ne samo: “Jezen sem,” ampak tudi: “Ko postajam jezen, opazim, da stisnem zobe in da mi postane vroče.” To mu lahko kasneje pomaga prepoznati prve signale, še preden čustvo doseže vrhunec.

 

​

Ko je otrok močno razburjen, se lahko zgodi, da avtomatično rečemo: »Pomiri se.« Ampak to je pravzaprav precej zahtevna naloga. Kaj otrok potrebuje, da se postopoma nauči uravnavati svoja čustva? Katere preproste tehnike umirjanja lahko starš otroku pokaže takrat, ko je otrok miren, da jih bo sčasoma lahko uporabil tudi v težjih trenutkih?

​

Otrok se samoregulacije nauči skozi koregulacijo, kar pomeni, da se najprej nauči umiriti ob odraslem, ki ostane miren in prisoten. Otroka pogosto pomirijo že naš glas, prisotnost in dotik. Skupaj z otrokom pa lahko v mirnih trenutkih vadimo tudi preproste tehnike: 

​

• Vroča juha: Globok vdih skozi nos (vohamo vročo juho) in počasen, dolg izdih skozi usta (pohladimo juho). Lahko celo “stavimo”, kdo bo izdihnil dlje.

• Morski val: Ležanje na hrbtu z najljubšo plišasto igračo ali odejo na trebuhu. Otrok opazuje, kako se predmet z vsakim vdihom in izdihom dviga in spušča kot val. 

• Pritisk ob steno: Ko je prisotne veliko čustvene energije, na primer ko otrok doživlja jezo, otrok za 5 sekund izjemno močno potisne ob steno, kot bi jo želel premakniti, nato pa sprosti mišice in strese roke.

 

Večkrat ko boste takšne vaje poskusili narediti z njim, bolje boste spoznali, ali otroku bolj pomaga gibanje ali senzorično izkustvo ob katerem se vklopijo njihovi čuti. 

 

​

Starši si pogosto želimo otrokovo neprijetno čustvo čim prej odpraviti. Otrok je žalosten – potolažimo ga. Je jezen – želimo ga umiriti. Ga je strah – rečemo, da se nima česa bati. Kaj otroku damo s tem, ko mu dovolimo, da čustvo najprej občuti in ga skupaj z njim poimenujemo?

​

Otroku je pomembno sporočiti: “Tvoji občutki so resnični, niso nevarni in ob njih nisi sama.”

Ko čustvo poimenujemo, “vidim, da si jezna”, pomagamo racionalnemu delu možganov, da se ponovno vklopi in sodeluje z delom možganov, vključenim v čustvene procese. V psihologiji temu pravimo Name it to tame it oziroma Poimenuj, da pomiriš. S tem otrok razvije čustveno kapaciteto in spoznanje, da neprijetna stanja minejo sama od sebe, ne da bi jih morali potlačiti ali pred njimi bežati. Da je lahko varen, pa čeprav je žalosten. Da ga je lahko strah, in je še vedno pogumen. 

Težkih čustev mu s tem ne povečujemo, temveč mu pomagamo, da jih ne rabi skrivati, potiskati stran ali izražati samo skozi vedenje.

 

Danes je ogromno govora o dihalnih vajah, čuječnosti, vizualizaciji … Kaj od tega ima dejansko psihološko oziroma fiziološko osnovo in kaj je predvsem trend?

​

Mislim, da je dobro, da se tukaj izognemo dvema skrajnostma. Ena je, da vse označimo za “new age trend”, druga pa, da vsako dihalno vajo predstavimo kot čudežno rešitev za vse težave.

Dihanje ima zelo konkretno fiziološko povezavo z našim stanjem. Predvsem počasnejše dihanje in nekoliko daljši izdih lahko pri nekaterih ljudeh podpre prehod iz stanja visoke aktivacije v bolj umirjeno stanje. Ne pomeni pa, da bo nekaj globokih vdihov rešilo vsak panični napad, travmatično izkušnjo ali kronično stisko.

Tudi čuječnost ima precej znanstvene podpore, predvsem kot način urjenja pozornosti in bolj neobsojajočega opazovanja notranjega doživljanja, kar uravnava čustva. Vendar čuječnost ne pomeni, da mora otrok 15 minut v tišini spremljati, kaj se z njim dogaja, temveč je dovolj že to, da za trenutek opazi, kako mrzla je voda na rokah, kakšen zvok oddaja dež ali kaj se dogaja v njegovem trebuhu, ko je živčen.

Pri vizualizaciji je veliko odvisno od namena in načina izvedbe. Predstavljanje varnega kraja ali vaje, pri katerih si predstavljamo, kako bomo izvedli neko nalogo, lahko nekaterim otrokom pomagajo pri umirjanju ali pripravi na izziv. Pomembno je, da so navodila zanjo jasna in zaželjeno je, da se nanaša na nekaj iz otrokovega okolja, kar si bo zlahka predstavljal. Abstraktne vizualizacije so pogosto neučinkovite, ker otrok še ni sposoben vizualizirati nečesa, česar ne pozna in se ob tem počutiti varno.

Trend te tehnike postanejo takrat, ko jih iztrgamo iz konteksta odnosa in od otroka pričakujemo, da bo sredi izpada besa “samo trikrat globoko vdihnil”. Tehnika brez občutka varnosti in stika z odraslim ne deluje. Jaz priporočam, da skupaj z otrokom poskušamo nove stvari, opazujemo, kaj deluje in kaj ne, ter raziskujemo, katere strategije imajo smisel za otroka.

​

​

Včasih slišimo, da se danes o čustvih govori »preveč« in da otroci zaradi tega postajajo preobčutljivi. Je mogoče otroka s preveč govorjenja o čustvih res narediti manj odpornega?

​

Mislim, da je tukaj pomembna razlika med govorjenjem o čustvih in organiziranjem celotnega otrokovega sveta okoli vsakega njegovega občutka.

To, da otrok zna prepoznati in poimenovati čustvo, ga samo po sebi ne naredi manj odpornega. Pravzaprav mu lahko pomaga bolje razumeti, kaj se z njim dogaja.

Težava bi lahko nastala, če bi otroku nehote sporočali, da je vsako neprijetno čustvo nekaj, pred čimer ga moramo takoj zaščititi, ali da se mora okolica vsakič prilagoditi njegovemu nelagodju.

Čustvena pismenost in odpornost si po mojem mnenju nista nasprotni. Ravno nasprotno. Odpornost ne pomeni, da ničesar ne čutimo ali da se hitro poberemo. Pomeni tudi, da lahko prenesemo razočaranje, žalost, strah ali frustracijo in ugotovimo: “To je neprijetno, ampak lahko grem skozi to.”

Torej cilj ni, da se o čustvih pogovarjamo neprestano. Cilj je, da otrok dobi dovolj prostora in besedišča, da jih lahko prepozna, hkrati pa tudi izkušnje, da lahko prenese frustracijo in da mu ni treba biti rešen iz vsake neprijetne situacije.

​

​

Otrok se uči tudi in predvsem takrat, ko ga ničesar ne učimo - skozi opazovanje nas, odraslih. Ali moramo biti starši dober zgled ves čas? Kaj se otrok lahko nauči tudi iz tega, da starš naredi napako, jo prizna in odnos popravi?

​

Na srečo ne. Če bi otrok potreboval popolnega starša, ne bi imel nihče možnosti.

Otroci se ne učijo samo iz tega, da vidijo odraslega, ki vedno ostane miren, nikoli ne povzdigne glasu in vedno popolnoma razume svoja čustva. Veliko se lahko naučijo tudi iz tako imenovanega popravila odnosa.

Otrok lahko na primer vidi, da je starš naredil napako, se umiril, se vrnil in rekel: “Prej sem govorila preglasno. Bila sem zelo razburjena, ampak ni bilo prav, da sem kričala nate. Žal mi je.”

To je izjemno dragoceno za otroka, ki se uči, da napaka ne pomeni konca odnosa. Da se lahko zmotimo, prevzamemo odgovornost in poskusimo popraviti škodo.

Najbrž je celo bolj koristno, da otrok vidi realnega odraslega, ki se včasih razburi, a zna to kasneje prepoznati in popraviti, kot pa da bi imel pred seboj popolnoma nedosegljiv ideal človeka, ki nikoli ne naredi napake.

​

​

Sama igro dojemam kot varen prostor za resne teme. Kaj si kot strokovnjakinja danes želiš, da bi tvoja starša na igriv in tebi primeren način naslavljala v tvojem otroštvu? 

​

To vprašanje mi je zelo všeč, ker nas opomni, da strokovno znanje in osebna izkušnja nista vedno ista stvar.

Želela bi si več prostora za to, da bi lahko delala napake brez strahu pred razočaranjem ter več jasnih ubeseditev mej. Da bi mi skozi igro pokazala, da je povsem v redu, če nismo vsi ves čas zadovoljni ali uspešni, in da je 'ne' povsem legitimen ter varen odgovor, ki ne ogrozi ljubezni v odnosu.

​

​

Če bi lahko vsakemu otroku za odraslo življenje podarila samo tri psihološke veščine, katere bi izbrala? 

 

Prva bi bila sposobnost opaziti in poimenovati, kaj se dogaja v meni. Prepoznati čustvo, telesni signal, potrebo ali misel.

Druga bi bila sposobnost ostati ob neprijetnem občutku, ne da bi moral takoj pobegniti pred njim ali ga odstraniti. Seveda v mejah otrokove razvojne stopnje in varnosti. Življenje bo prineslo frustracije, zavrnitve, strah in negotovost. Ne moremo mu vsega tega odvzeti, lahko pa mu pomagamo razviti občutek: “To je težko in neprijetno, ampak tega mi ni treba takoj popraviti, da bi bil v redu.”

Tretja pa bi bila sposobnost vzpostavljanja in popravljanja odnosov. Znati povedati, kaj potrebujem. Postaviti mejo. Slišati drugega. Se opravičiti. Sprejeti opravičilo. Vrniti se v odnos po konfliktu.

Če dobro pomislim, so vse tri med seboj povezane. Težko poveš, kaj potrebuješ, če ne veš, kaj se dogaja v tebi. Težko postaviš mejo, če se bojiš vsakega neprijetnega občutka. In težko gradiš zdrave odnose, če ne razumeš sebe.

 

​

In za konec. Tvoj slogan je »Tvoja pot do notranjega miru se začne tukaj.« Če to misel za trenutek preneseva iz sveta odraslih v otroštvo: kje se po tvojem začne otrokova pot do zdravega odnosa s samim seboj?

​

Mislim, da se začne zelo zgodaj – v primarnem odnosu s starši oziroma skrbniki.

Začne se v trenutkih, ko otrok dobi občutek, da je nekdo radoveden glede njegovega sveta. Ko je njegova žalost lahko žalost, ne da bi jo bilo treba takoj popraviti. Ko je njegova jeza lahko razumljena, čeprav določena vedenja niso sprejemljiva. Ko lahko naredi napako in odnos zaradi tega ne razpade.

Zdrav odnos s samim seboj se po mojem ne začne s tem, da otrok o sebi vedno misli samo lepe stvari ali da je vedno samozavesten. Začne se bolj preprosto: z občutkom, da se lahko obrnem proti sebi tudi takrat, ko mi ni prijetno.

In pri tem imajo odrasli pomembno vlogo. Ne zato, ker moramo otroka ves čas pravilno usmerjati, ampak ker skozi odnos postopoma dobi izkušnjo, kako je biti ob nekom, ki ga vidi, posluša, postavlja meje in se zna po napaki vrniti v stik.

Če bi morala to povedati v enem stavku: otrokova pot do zdravega odnosa s samim seboj se začne takrat, ko skozi odnos z drugimi počasi ugotovi, da je njegov notranji svet vreden pozornosti, tudi takrat, ko je neurejen, glasen, neprijeten ali zapleten.

​

 

Otrokom ne moremo in ne smemo odstraniti vseh ovir, ki jih čakajo na poti. Lahko pa jim pomagamo, da že danes počasi spoznavajo sebe in gradijo veščine, ki jim bodo koristile tudi nekoč, ko bodo odrasli. Morda so prav to tisti majhni koraki, a zato nič manj pomembni koraki, ki jih bodo podprli v "velikem svetu".

​

​

​

​