Čustva niso problem, temveč kompas

Dr. Aleksander Zadel je na eni izmed svojih delavnic za slušatelje postavil preprosto vprašanje: "Kaj si želite za svoje otroke?". Praktično vsi udeleženci, po moji oceni stari med 25 in 45 let (torej starši mladoletnih otrok) smo odgovorili, da si zanje želimo, da bi bili srečni. Prav kmalu nam je nastavil ogledalo - še pred nekaj desetletij naj bi starši pogosteje odgovorili, da si za svoje otroke želijo zdravje. Danes pa se zdi, da srečo lovimo prav na vsakem koraku. Pa je res cilj, da je otrok venomer srečen? 

​

Sama menim, da temu ni tako. V idealnem scenariju si za svoja otroka in tudi potomce ostalih ljudi želim, da bi znali povedati, kaj v danem trenutku čutijo. Da bi bila žalost ob neuspehu njihova sopotnica, ki pa jih ne bi povsem prevzela in na eni točki celo zlomila. Da bi znali postaviti mejo, ne glede na to, kdo je na drugi strani. Da bi se po razočaranju znali pobrati. Ob uspehih veseliti in z radovednostjo opazovati prav vsak dan. Znati prositi za pomoč in opaziti, ko jo potrebuje nekdo drug. In nekoč zgraditi zdrave, varne odnose. Ali z eno besedo (no, z dvema, ampak kdo šteje): želim si, da bi bili bolj čustveno inteligentni. 

​

Verjamem, da je za marsikaterega starša ta izraz manj znan, čeprav ga danes srečamo skoraj povsod, zato se njegov pomen hitro nekoliko zabriše.

​

Poenostavljeno in na kratko - pomeni prepoznati in razumeti svoja čustva, jih izraziti na sprejemljiv način, jih znati uravnati in prepoznati tudi pri drugih. Če se ozremo naokrog ali že zgolj sami vase, vidimo, da so to precej zahtevnejše spretnosti, kot le "biti srečen" (kar koli že to pravzaprav pomeni).

​

Dobra novica je, da se otrok teh spretnosti ne uči samo takrat, ko se z njim namensko pogovarjamo o čustvih. Uči se jih prav ves čas.

Ko izgubi igračo. Ko mu sestrica vzame kocko. Ko noče z igrišča. Ko ga je strah teme. Ko se razjezi, ker mu nekaj ne uspe. In predvsem – ko opazuje, kako se na dogajanje odzivamo mi. Sodobne raziskave navajajo tri pomembne poti, po katerih lahko starši vplivamo na otrokov čustveni razvoj. Pomembno je:

 

- kako se odzovemo na otrokova čustva,

- kako se o čustvih pogovarjamo in

- kako čustva izražamo sami. [1, 2]

​

Zato na tem mestu navajam nekaj praktičnih nasvetov, ki vam lahko pomagajo, da otroka podprete pri razvoju čustvene inteligentnosti v praksi.

​

​

​

​

​

​

​

​

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na videz majhna nezgoda, za otroka konec sveta

​

Predstavljajmo si štiriletnika, ki mu pade sladoled na tla. Jok. Metanje na tla. Brcanje. In pogosta, dobronamerna, želja starša, ki želi otroka čim prej potolažiti. 

​

"Saj ni nič hudega."

"Bomo kupili drug sladoled."

"Daj, nehaj se jokati, glej, vsi te gledajo."

​

Toda otrok v tistem trenutku ne doživlja »nič hudega«. Zanj se je zgodilo nekaj zares neprijetnega.

​

Poskusimo drugače. 

Majhen otrok še nima vseh sposobnosti odraslega človeka za obvladovanje močnih čustvenih odzivov. Zato od njega ne moremo pričakovati, da bo v trenutku velike jeze, strahu ali razočaranja preprosto "premislil" in se umiril. [2]

​

Pristopimo. Približajmo se mu in mu ponudimo svojo bližino. Če mu dotik v tistem trenutku ustreza, ga lahko objamemo ali položimo roko na njegovo ramo.

"Ojoj. Res si žalosten. Tako si se veselil tega sladoleda, potem pa ti je padel na tla."

"Poglejva, kaj lahko narediva, da bova rešila tole zagato."

​

Na tak način ne poglabljamo otrokove žalosti, le pomagamo mu razumeti, kaj se mu dogaja. 

Prvi odziv lahko otrok razume kot "Tega, kar čutim, ne bi smel čutiti.".

Drugi pa mu sporoča "To, kar čutiš, je v redu. Varen si tudi takrat, ko doživljaš veliko čustvo. Zdaj sem tukaj ob tebi, sčasoma pa boš vse bolje znal prepoznati, kaj se s tabo dogaja in kaj ti v takšnih trenutkih pomaga.".

​

Raziskave kažejo da so podporni oziroma nepodporni odzivi staršev na otrokova čustva povezani z otrokovo čustveno in socialno kompetentnostjo. [1]

​

​

Poimenovati čustvo pomeni otroku dati besedo za njegovo izkušnjo

​

"Jezen sem."

"Strah me je."

"Razočarana sem."

"Ljubosumen sem."

"Pogrešam te."

"Ponosen sem nase."

 

Za nas, odrasle, so to morda preproste povedi. Za otroka pa predstavljajo pomemben razvojni korak: njegovo notranje doživljanje počasi dobiva besede. Ko odrasli poimenujemo, kaj otrok vidi, počne ali čuti, mu pomagamo ustvarjati pomembne jezikovne povezave. Takšne odzivne izmenjave med otrokom in odraslim podpirajo tudi razvoj zgodnjih jezikovnih in socialnih spretnosti. [3]

​

Zato lahko v vsakdan vključimo zelo preproste stavke:

​

"Vidim, da te je to razjezilo."

"Mislim, da si razočaran, ker ti ni uspelo."

"Zelo si se razveselila, ko je prišla babica."

"Malo te je strah, ker še ne veš, kaj bo tam, kajne?"

​

Seveda ni nujno, da bomo vedno ustrezno naslovili čustvo, ki ga doživlja naš otrok. Zato je lahko primeren odziv, ki odpira prostor za pogovor, tudi: "Zdi se mi, da si jezna. Imam prav? Kaj čutiš?".

​

​

Sprejeti čustvo  ≠  dovoliti vsako vedenje

​

Naša naloga je, da otroku pomagamo ločiti med tem, kar čuti in tem, kar naredi. Ta razlika je pomemben del čustvene zrelosti.

​

Otrok je lahko jezen na bratca.

Ne sme pa ga zaradi tega udariti.

"Vidim, da si zelo jezen na bratca. Lahko si jezen. Ne dovolim pa, da tepeš."

​

Lahko je razočaran, ker mora domov z igrišča.

Ni pa treba, da mu zato dovolimo ostati še eno uro.

"Čas je za odhod. Vem, da si razočaran, ker bi se še igral. Težko je nehati, ko nam je nekaj tako všeč. Zdaj greva do avta."

 

 

Naši zvesti opazovalci

​

Otroci so izjemni opazovalci.

​

Če rečeš "nisem jezna", medtem ko zaloputneš z vrati omarice in govoriš skozi stisnjene zobe, otrok prejme precej zmedeno lekcijo o čustvih.

Veliko koristneje je, da ob primernih situacijah pokažemo tudi lasten proces. [1, 2]

​

"Danes sem malo razdražena. Potrebujem minuto, da se umirim."

"Prej sem govorila preglasno. Bila sem jezna, ampak to ni bil dober način. Žal mi je."

​

Otrok tako vidi nekaj zelo pomembnega: Odrasli imamo čustva. Včasih naredimo napako, a lahko jo popravimo. Čustev se nam ni treba sramovati.

​

​

​

Cilj čustvene inteligentnosti ni otrok, ki je čim več časa srečen. Cilj je otrok, ki počasi spoznava, da zmore biti tudi žalosten, jezen, prestrašen ali razočaran – in da nobeno od teh čustev ne traja večno.

​

Razvijanje čustvene inteligence pa ni projekt, ki ga opravimo v enem vikendu.

Prav tako ne pomeni, da moramo odslej analizirati vsako otrokovo solzo ali iz vsakega konflikta narediti petnajstminutno lekcijo o čustvih.

Veliko pomembnejši so majhni, ponavljajoči se trenutki - izkušnje, ki so ena najdragocenejših stvari, ki jih lahko damo svojim otrokom.

​

Prav zato tudi kartice Majhni koraki do miru med drugim odpirajo teme, povezane s čustvi – skozi vprašanja, igro in skupne trenutke. Ne zato, da bi iz vsakega družinskega trenutka naredili lekcijo o čustvih, temveč da bi včasih ustvarili priložnost za pogovor, ki se sicer morda ne bi zgodil.

Cilj navsezadnje ni, da bi bili naši otroci ves čas srečni. Morda jim lahko damo nekaj dragocenejšega: izkušnjo, da so vsa njihova čustva dobrodošla – in orodja, s katerimi se bodo nekoč z njimi znali soočati tudi sami. 

​

​

​

​

Viri in nadaljnje branje

​

[1] Eisenberg, N., Cumberland, A., & Spinrad, T. L. (1998). Parental Socialization of Emotion. Psychological Inquiry, 9(4), 241–273. DOI: 10.1207/s15327965pli0904_1.

[2] Morris, A. S., Silk, J. S., Steinberg, L., Myers, S. S., & Robinson, L. R. (2007). The Role of the Family Context in the Development of Emotion Regulation. Social Development, 16(2), 361–388. DOI: 10.1111/j.1467-9507.2007.00389.x.

[3] Center on the Developing Child at Harvard University. Serve and Return: Back-and-forth exchanges.
Serve and Return – Harvard University.

[4] England-Mason, G., Andrews, K., Atkinson, L., & Gonzalez, A. (2023). Emotion socialization parenting interventions targeting emotional competence in young children: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials. Clinical Psychology Review, 100, 102252. DOI: 10.10

​